Spoštovani organizatorji,
spoštovani gostje,
spoštovane gospe in gospodje,

vesela sem in v čast mi je, da lahko spregovorim ob začetku te prireditve v okvirih evropskega projekta, ki zasleduje izjemno pomembne cilje. Kako se zbližati, se razumeti, tvorno in strpno sodelovati kljub jezikovnim in kulturnim razlikam, to so bistvena vprašanja bivanja in razvoja v časih evropskega političnega, gospodarskega, kulturnega in izobraževalnega združevanja.

Vsak tovrsten dogodek, kjer se razmišlja in govori o jezikih in kulturah, o medsebojnem spoznavanju in razumevanju, me navdaja z veseljem in zadovoljstvom ter vzbuja spoštovanje do vseh, ki se trudijo / se trudite, da bi z učenjem, poučevanjem in razširjanjem jezikov in s tem tudi kultur, ki jim pripadajo, presegali meje vseh vrst, omogočali in ohranjali širino duha, svežino razmišljanja in ne nazadnje tudi pestrost, lepoto in bogastvo tega sveta na sploh. Vsak, ki se uči tujega jezika, s tem izkazuje odkrito zanimanje za drugo in drugačno in v enaki meri tudi pripravljenost za delo in trud, kar je v današnjih časih že samo po sebi vredno vsega spoštovanja.

Pravijo, da je na svetu približno 6000 jezikov in od teh jih je menda polovica ogroženih. Pravijo tudi, da so jeziki kot ljudje: v nekem obdobju se rodijo, nekaj časa živijo in v nekem trenutku umrejo. Vemo, da s človekom odide njegov duh, njegovo znanje, njegova zgodovina. In ko umre jezik, tudi umre njegov duh, umre znanje, ki ga posreduje, umrejo spomini generacij ljudi, ki so ga govorili. Prav zaradi tega je izjemno pomembno, da z jeziki ravnamo skrbno, da jih negujemo, da jih polnimo z življenjem, kar lahko storimo le tako, da jih uporabljamo, da se jih učimo in da jih razširjamo.

Ne brez razloga se Evropska zveza izreka za ohranjanje jezikovne raznolikosti in spodbujanje večjezičnosti: jeziki so namreč temelj tega, čemur pravimo kultura evropskega prostora. Pojem večjezičnosti in jezikovne raznolikosti najbrž pomeni dvoje: pomeni pobudo, potrebo in zahtevo po intenzivnejšem učenju in poučevanju več in različnih evropskih jezikov, pomeni pa tudi, da se moramo nujno zavedati kulturnih razsežnosti posameznih jezikov ter proučevati in preučevati njihovo različnost. In kdor meni, da so razlike ovira, ki jo je treba čim prej odstraniti, je v zmoti, saj pozablja na bistveno, pozablja na raznolikost vlog, ki jih preigrava vsak živ jezik. Jezik je res osnovno sredstvo medsebojnega sporazumevanja, je pa tudi medij, s pomočjo katerega dojemamo sebe in svet ter ustvarjamo kulturno in zgodovinsko podobo vsake jezikovne skupnosti.

Spomnimo se avstrijskega filozofa Wittgensteina: »Die Grenzen meiner Sprache bedeuten die Grenzen meiner Welt« je njegova pogosto citirana izjava. Za njo se skriva spoznanje, da je svet v besedah, rekel je namreč tudi: »Was sich überhaupt sagen läßt, läßt sich klar sagen; und wovon man nicht reden kann, darüber muß man schweigen.« Velja torej, da z vsako novo besedo, z vsakim novim jezikom na novo zaznavamo, na novo dojemamo, na novo mislimo svet. Z drugim / drugačnim jezikom dobimo možnost drugega / drugačnega vpogleda v svet, saj sta beseda in misel usodno in magično povezani. Ali kakor je povedala znana avstrijska umetnica Barbara Frischmuth: »In vieler Hinsicht heißt etwas bezeichnen können, überhaupt erst, es wahrzunehmen. Früher hat man das für die Magie des Wortes gehalten, nämlich dass es Dinge ins Dasein zwingen kann.«

Velja pa tudi naslednje: Bolj kot se ukvarjamo z drugimi jeziki, bolj spoznavamo svojega. Goethe, veliki mojster jezika, je vedel: »Wer fremde Sprachen nicht kennt, weiß nichts von seiner eigenen«. Kdor ne pozna tujih jezikov, ne ve nič o svojem. Slabo pozna lastno preteklost in samega sebe kot družbenega in kulturnega bitja. Ne vemo, kdo smo, preden se ne primerjamo z drugimi. S poznavanjem jezikov odpiramo nove poglede in drugačne perspektive na lasten svet. Večjezičnost oziroma jezikovna raznolikost ni le praktična reč, je tudi pot in sredstvo osebne rasti, razvoja, napredovanja.

Učenje jezikov torej nikakor ni le golo pridobivanje jezikovnih znanj, s pomočjo katerih bi naj različno govoreči premoščali ovire v sporazumevanju. Je veliko več, z jeziki širimo duhovna in kulturna obzorja, z njimi pa tudi gradimo in nadgrajujemo socialne spretnosti. Te nas usposobijo za primerno in uspešno medsebojno sporazumevanje, zmožni smo oblikovati in občutiti lastno identiteto in identiteto drugih, znamo iskati kompromise in tvorno ter strpno reševati nesporazume, usposobljeni smo za skupno delovanje in ustvarjanje, usposobljeni smo za empatično vedènje, vzajemno sprejemanje in delovanje v skupno dobro.

Psihologi in pedagogi so si enotni v tem, da je motivacija za učenje tujih jezikov in s tem spoznavanje drugih kulturnih okolij večdimenzionalen pojav. Po eni strani je naravnana na učečega, na njegove osebne značilnosti in družinsko okolje, po drugi strani pa se dotika splošnega, družbenega in kulturnega okolja in njegovega vrednotenja tujega, drugega, drugačnega. Družbeno in kulturno okolje igrata torej izjemno pomembno vlogo pri vsakršnem ukvarjanju s tujim, z drugačnim. Še posebej okolja, v katerem potekajo raznolike oblike učenja, bistveno vplivajo na ravnanje in odločanje tistih, ki se učijo. Velja namreč, da se učeči glede na svojo tradicionalno družbeno vlogo prilagajajo vrednotam, vedenju in pričakovanjem učitelja, učnih skupin in izobraževalnega okolja nasploh. S tem namreč dosegajo svojo socialno in osebno potrditev.

Zdi se, da trenutno izobraževalno okolje v slovenskem prostoru ni v celoti tako, ki bi zares spodbujalo učenje in spoznavanje tujega, drugega, drugačnega, in tudi ne sosedskega in tako sprejemalo odgovornost za usmerjanje, motivacijo in uspeh učenja. Če pustimo ob strani angleščino kot jezik, za katerega – sicer zelo naivno in poenostavljeno – mnogi menijo, da je vseobsegajoč in vsemogočen v poklicnem in znanstvenem globalnem sporazumevanju današnjega časa, opažamo, milo rečeno, nekakšno neodločenost, zadržanost, pasivnost, ko gre za vprašanje, ali poleg angleškega podpiramo in spodbujamo tudi druge tuje jezike, recimo nemščino, madžarščino, hrvaščino in italijanščino kot jezike sosedskih držav. Statistika tu ni prav posebej razveseljiva, o čemer bo gotovo govor tudi v nadaljevanju te prireditve. Predvsem se zdi, da gre pri tistih, ki imajo možnost za oblikovanje in usmerjanje jezikovne politike, za splošen, precej površen in deloma podcenjujoč odnos do tega, da se je dobro in potrebno učiti še drugega, tretjega in še kakšnega tujega jezika.

Na jezikovnopolitični in deklarativni ravni se hitro strinjamo, da je znanje tujih jezikov pragmatično potrebna in pomembna izobrazbena in kulturna vrednota, in smo lahko ob izjavah o jezikovni politiki v EU, ki da jih podpiramo tudi v tej državi, celo navdušeni. Če pa pretehtamo trenutno stvarnost v vrtincu aktualnih prenov slovenskega sistema javnega izobraževanja, resno in usodno pogrešamo verodostojen in odgovoren razmislek o tem, s katerimi in kakšnimi kulturnimi védenji in jezikovnimi znanji opremljamo mlade, ki jih čaka odraslo in poklicno življenje v času ponovnega preseljevanja narodov, v času delovnih migracij, priseljevanj in preseljevanj iz ekonomsko-političnih razlogov, v času mešanja jezikov in kultur.

Najbrž si ni dobro zatiskati oči pred dejstvom, da hkratno učenje več jezikov upada. Ni le slovenska posebnost, da si premnogi domišljajo, da se da shajati z manj jeziki, ali celo le s svojim prvim oziroma maternim jezikom in z angleščino. V mnogih izobraževalnih sistemih opazimo, da se privilegira in spodbuja samo en tuji jezik, se pravi angleščina, in to praviloma na račun drugih tujih jezikov, ki v najboljšem primeru pristanejo med izbirnimi, torej neobveznimi predmeti, lahko se pa tudi kar izgubijo iz kurikularnih vsebin. Soočeni smo z neko čudno, dvojno podobo naše izobraževalne politike. Na eni strani prikimavamo evropskim deklarativnim usmeritvam, na drugi strani pa učenje in poznavanje tujih jezikov na sploh izgublja status pomembne, s kulturo in zgodovino prežete vrednote. Zdi se, da se ne zavedamo prav zares, kaj to pravzaprav pomeni. Ne gre namreč le za pragmatična tujejezikovna znanja, pomeni tudi siromašenje kulturnih identitet, siromašenje sporazumevanja, pomeni resen civilizacijski zdrs.

A kljub temu bi morali verjeti, da taka prepričanja in ravnanja spričo kulturno-zgodovinskega ozadja in teže vsakega živega jezika ne vzdržijo prav dolgo. Ključ do drugih namreč ne more biti v sporazumevanju s pomočjo nekega kvazi univerzalnega jezika. Ključ do drugih je predvsem v poznavanju in razumevanju njihove govorice in z njo njihove kulture in zgodovine. Znanje jezikov omogoča svetovljanski pogled na svet in odpira vsakršna vrata. Daje potrebno samozavest ob stiku z drugimi in drugačnimi, zato učenje jezikov morda še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tako potrebno in tako pomembno, kot je danes. Jezik je sredstvo, s katerim se približujemo ali oddaljujemo od ljudi, krajev in vsebin. In tudi: jeziki niso več okopi, s katerih bi branili narodnostno samobitnost, ampak so mostovi za medsebojno približevanje in spoznavanje. Zaradi vsega tega bi moralo biti učenje jezikov najbolj bistveni del izobraževalnih vsebin.

Očitno in neustavljivo pa se spreminja tudi poklic učitelja tujega jezika, prevajalca, tolmača. Pri učenju jezikov že zdavnaj ne gre več le za posredovanje in obvladovanje jezikovnih znanj; enakovredno gre tudi za posredovanje druge in drugačne kulture, navad, življenjskih praks. In če bomo uspeli učencem, dijakom, študentom približati delček lepote in bogastva jezikovne raznolikosti, bomo dosegli ne le praktične, pragmatične cilje jezikovnega učenja. Dosegli bomo bistveno več, kajti naši učenci, dijaki, študenti bodo postali glasniki kulturno globaliziranega sveta prihodnosti.  

Verjamem, da bo današnja prireditev uspešna, plodna in prijetna. Verjamem, da boste v dialogu našli mnogo zamisli za utiranje novih poti v dobro medsebojnega spoštovanja, sodelovanja in sožitja, kljub jezikovnim in kulturnim razlikam. Ne nazadnje pa je prireditev tudi priložnost za goste od drugod. Namreč priložnost, da se srečajo s slovenščino, z njenimi govorci in z njenim pogledom na svet in življenje.