Dejavnost središča je predstavljala ključno področje delovanje DOBE in je prispevala k širitvi in dostopnosti izobraževanja za vse ciljne skupine različnih starosti v našem mestu in širše.
Po 25 letih delovanja središča smo novembra 2020 prejeli suhoparno obvestilo MIZŠ , da z 31. 12. 2020 preneha financiranje SSU na DOBI. Najprej presenečenje, začudenje, jeza in zaskrbljenost, kaj bomo z zaposlenimi v središču, nato smo pričeli raziskovati, kaj je botrovalo takšni odločitvi.
Zgodba je naslednja: Ministrica za šolstvo je s 1. 1. 2021 sprejela Pravilnik o standardih in normativih za financiranje in izvajanje javne službe na področju IO, ki predpisuje popolno prenehanje financiranja in delovanja središč v zasebnih ustanovah (novembra je bil pravilnik v postopku sprejemanja). Sprejem pravilnika je sicer povsem legitimen, a treba je poznati strokovne podlage.
Strokovne podlage za Pravilnik so bile postavljene v Smernicah za izvajanje svetovalne dejavnosti v IO, ki se izvajajo kot javna služba. Pripravil jih je ACS in sprejel Strokovni svet za IO. ACS je v smernicah že v prvem stavku svetovalno dejavnost omejil izključno na javno službo. V smernicah sicer navajajo ključne dokumente, na katerih slonijo – od evropskih dokumentov, Resolucije o nacionalnem programu za izobraževanju odraslih do Strategije razvoja Slovenije do 2030. V teh ključnih dokumentih je poudarjena visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti, nikjer pa ni zaslediti načela izvajanja in financiranja programov za odrasle izključno v javnih ustanovah.
Po tej raziskovalni kalvariji smo napisali pismo ministrici Simoni Kustec Lipicer in odgovornim osebam na MIZŠ, vodji Sektorja za izobraževanje odraslih, direktorju ACS, predsednici Strokovnega sveta za IO idr. Prosili smo za pojasnilo in ponovno pretehtanje odločitve. Odgovora do danes nismo prejeli. To kaže ignoranco odgovornih do zasebnih ustanov za IO.
V Sloveniji smo že nekaj let priča prizadevanju MIZŠ, Sektorja za izobraževanje odraslih, za ohranjanje monopolnega položaja javnih organizacij za IO ob strokovni podpori ACS. Njihovi ukrepi so vezani izključno na interese financiranja javnih organizacij. Tako se zavirata konkurenca in povezovanje, onemogoča se razvojno delo na vseh področjih, ne samo v javnih ustanovah. V razvitem svetu kakovostne zasebne ustanove nadgrajujejo raznolikost izobraževalne, informativne in svetovalne ponudbe na področju IO, v Sloveniji pa smo daleč od tega. Na načelni ravni bi bili radi družba znanja, ki je skupno dobro, vendar je dejansko izvajanje programov za odrasle omejeno na privilegirane javne ustanove. Lahko to pripisujemo nevednosti, nestrokovnosti?
Zanimivi bi bili primerjava in analiza razvojnega dela na področju IO v 90. letih, ko sta bila položaj in financiranje javnih in zasebnih organizacij veliko bolj enakopravna v primerjavi z zadnjimi leti. Morda bi analizo razvojnega dela pripravil ACS. Samo na DOBI smo v devetdesetih letih razvili 36 krajših programov za izobraževanje odraslih, ki so se nato izvajali tako v javnih kot zasebnih organizacijah in na Zavodu za zaposlovanje.
Danes je DOBA ena največjih ustanov za izobraževanje odraslih v Sloveniji s programi na področju formalnega izobraževanja. Želeli bi si več povezovanja, sodelovanja, strokovnih razprav, ne pa izključevanja in nedemokratičnih ignorantskih postopkov, ki se odražajo tudi v ukinitvi prvega SSU v Sloveniji.
Jasna Dominko Baloh (jasna.dominko.baloh@doba.si), DOBA
