Moja mentorica je bila Američanka po imenu Joy, ki je pred več kot dvajsetimi leti v Firence prišla študirat. Zaljubila se je v oblikovanje nakita po starih firenških tehnikah ter v Italijana iz Firenc, in zaradi obeh ljubezni ostala v Italiji.
Našla sem jo slučajno, med iskanjem podjetij po spletu, ki so že sprejemala študente na prakso. Že ob komunikaciji z njo po elektronski pošti sem imela dober občutek, ta se je pa ves čas dela z njo nadaljeval.
Joy dela v zlatarstvu kot samozaposlena, njeno podjetje se imenuje A Thousand Joys Jewlery. Delo je potekalo v njeni delavnici v bližini Ponte Vecchia, slavnega mostu polnega zlatarskih delavnic. Zraven nakita iz zlata izdeluje tudi nakit iz srebra. V stavbi, kjer se nahaja njena delavnica, si deli hodnik z drugimi zlatarji, oblikovalci nakita in vdelovalci dragih kamnov. Večina izmed njih je Italijanov in Italijank, od prišlekov od drugod pa se v sosednji delavnici nahaja tudi ena Avstralka. Delijo si toaletne prostore in prostor za taljenje in zlivanje zlata ter srebra.
Kljub temu, da nisem na začetku govorila skorajda popolnoma nič italijansko, sem se počutila zelo lepo sprejeto. Celotna ekipa na hodniku je bila zelo prijetna.
Italijani zelo pogosto drug drugemu na začetku delovnega dne zaželijo »buon lavoro«, dobro delo. V delavnici sem sedela meter stran od Joy. Ona je pri svoji zlatarski mizi s številnimi predali oblikovala nakit, jaz sem pa medtem delala na računalniku.
Moja glavna zaposlitev je bila digitalizacija kataloga cen. Z gibanjem cen zlata je potrebno prilagajati cene nakita, v kar je treba zajeti cene vseh materialov in dela. Ker Joy v glavnem prodaja preko spleta, večina kupcev je pa iz ZDA, je treba upoštevati tudi nihanja borznih tečajev evra in dolarja. Do mojega prihoda je Joy vse to vodila v fizičnem zvezku in cene računala s kalkulatorjem, kar ji je vzelo ogromno časa.
Sama sem podatke o vseh njenih kosih nakita vnesla v Google Sheets in ustvarila formule za izračune. Sedaj ima vse jasno in pregledno, cene pa se zahvaljujoč formulam prilagajajo po celotnem katalogu s klikom ali dvema, brez ročnega kalkuliranja.
Zraven priprave kataloga cen sem ji pomagala pripravljati objave za socialna omrežja, prenesla povratne informacije kupcev iz njene spletne trgovine na Etsyju na njeno trgovino na Shopifyju, fotografirala in snemala njene oblikovalske procese,… Dela mi ni zmanjkalo pa tudi idej ne, kaj vse še lahko nadgradiva, izboljšava.
Joy je bila za moje ideje in predloge zelo dovzetna. Pri delu mi je zaupala, da bom našla rešitve, kadarkoli pa sem jo lahko vprašala za pomoč oz. za dodatne informacije. Kljub temu, da sva si delili zelo majhen delovni prostor, je bilo v njem dovolj prostora za obe. Počutila sem se cenjeno za svoj profesionalni doprinos, obenem pa videno in slišano tudi kot oseba, saj sva se lahko pogovarjali o vsem. Včasih sva si celo morali nadeti vsaka svoje slušalke, da sva lahko fokus od pogovora vrnili na delo.
V delavnici sem bila ponavadi med 9. in 17. uro, kadar pa nisem bila na delu, sem pa odkrivala lepote Firenc in okoliških mestec, podala pa sem se tudi v Rim.
Firence so izjemno turistično mesto, v zadnjem času so nabite s turisti iz celega sveta tudi v zimskih mesecih. Seveda pa bolj kot greš ven iz centra, manj je turistov. Je pa kljub temu oz. zaradi tega celotno mesto precej multikulturno, saj vanj zraven številnih študentov iz ZDA prihajajo študentje in delavci iz celega sveta. V tem času sem se imela priložnost pogovarjati in sklepati poznanstva ter prijateljstva z ljudmi iz Peruja, Brazilije, Konga, Zimbabveja, Senegala, Tunizije, Pakistana, Izraela, Filipinov, Južne Afrike, ZDA, Albanije, Romunije, Bangladeša, Kanade, Kitajske, … V glavnem, cel svet sobiva v Firencah.
Predsodek o Italijanih je, da ne govorijo angleško. Vsaj v Firencah lahko to zelo hitro ovržemo, saj govorijo skorajda povsod vsaj osnovno angleščino. Sama sem se sicer trudila osvojiti nov jezik, in sem si tako povsod naročala stvari v italijanščini, kadar jih pa nisem razumela, sem pa pač povedala, da je moja italijanščina še slaba in vprašala, če lahko govorimo v angleščini. V kolikor niso že sami preklopili, ko so slišali mojo polomljeno italijanščino.
Italijanščine sem se učila predvsem preko aplikacij, najbolj pa se mi je izboljšala zahvaljujoč novemu prijatelju iz Konga, ki ni govoril angleško, se je pa v dveh letih v Italiji naučil več kot dovolj jezika, da je lahko popravljal mojo italijanščino. OLS test pravi, da se sedaj nahajam nekje na B2 nivoju.
Čeprav sem že pred odhodom bila zelo dobra v angleščini, pa sem po ponovnem delanju Erasmusovega jezikovnega testa ob prihodu domov ugotovila, da sem iz C1 napredovala na C2 nivo.
Zagotovo sem nagradila svoje digitalne kompetence, saj sem ogromno delala z Googlovimi preglednicami, pri čemer sem se marsikaj novega naučila. Prepričana sem, da mi bo to koristilo tudi v nadaljnji karieri. Spoznavala pa sem se tudi s številnimi drugimi spletnimi platformami, orodji in aplikacijami, tako pri delu kot pri vsakdanjem življenju.
Z domačimi sem komunicirala preko telofonskih klicev in video klicev preko Messengerja in Viberja, z novimi stiki pa predvsem preko Whatsappa, pa tudi Instagrama. Za spoznavanje novih ljudi sem si namestila tudi aplikacijo TravelLadies, ki je namenjena ženskam, ki same potujejo, in se preko nje parkrat dogovorila za druženje. Seveda ni šlo brez prevajalnika in ChatGPT-ja, ogromno sem si pa pomagala tudi z Googlovimi zemljevidi.
Za avtobus in tramvaj na metropolitanskem območju Firenc sem uporabljala aplikacijo toskanskega avtobusnega prevoznika, za vlake pa spletno stran od Trenitalia. Skorajda vse moje vozovnice so bile elektronske, papirnate sem kupila samo v primeru, da se je kaj zalomilo (prazna baterija na telefonu ali napaka z njihove strani).
Nasploh tudi doma živim precej zeleno, recikliram, pogosto uporabljam javni prevoz in ne kupujem stvari, ki jih ne uporabljam, tako da se je to preneslo tudi v mojo mobilnost. S tem, da sem se še bolj kot doma zanašala na svoje noge in javni prevoz.
Obe nastanitvi v Firencah sem našla preko spleta. Prvo preko spletnega iskanja »Slovenci v Firencah«, ki mi je odkrilo slovensko oblikovalko nakita, ki je nekaj časa živela v Firencah. Ta me je povezala s svojo prijateljico, Italijanko, prav tako oblikovalko nakita, pri kateri sem preživela prvi mesec. Drugo stanovanje sem pa našla preko Facebook Marketplacea. V obeh primerih sem imela v najem lastno sobo, ostali prostori so pa bili skupni. Cene sob v Firencah se povečini gibajo od 500€ navzgor na mesec.
Stanovanja so pozimi precej hladna saj so povečini stara, stropi visoki in na tleh ploščice (zaradi poletne vročine). Kurjava je na plin in so zato z njo precej varčni. Tako sem se kaj hitro morala navadit na trojne dolge rokave znotraj, pajkice pod hlačami in tople nogavice. Pogosto pa sem v stanovanju bila tudi v čevljih, česar v Sloveniji nisem navajena. Če se v Firence odpravljate kot turist, vam ni treba skrbeti, saj so prenočišča, hoteli in hostli ponavadi dobro ogrevani.
Ker sem si navajena sama pripravljati hrano, sem to seveda počela tudi v Firencah, s tem da sem si pogosto privoščila hrano tudi zunaj. Pozitivno sem bila presenečena nad tem, kako dobro so obiskane vegetarijanske restavracije, hrana je pa seveda raznolika in odlična. Med malico sem šla pogosto na odličen sendvič v bližnjo paninoteko (Amici di Ponte Vecchio!) ali v trgovino po vegetarijanski suši in kimchi, občasno sem si pa tudi prinesla kaj od doma. Od mednarodne hrane sem si pa najpogosteje privoščila ramen.
Kadar nisem jedla zajtrka doma, sem si tako kot Italijani privoščila rogljiček ob kavi, najbolj italijansko pa sem se seveda počutila, kadar sem kavo spila stoje pri šanku. Kava je v večini lokalov v Firencah cenejša kot v lokalih na Ptuju in v Mariboru, razen če greš na najbolj turistične točke, pa še tam pogosto najdeš lokale, kjer daš za kavo in velik rogljiček skupaj 3€. Hrana v restavracijah je pa malo dražja, s tem da je normalna cena za pico margarito 7€. Če so pri nas pogoste pekarne s slanimi stvarmi, so v Italiji dosti bolj pogoste pasticcerije z različnim sladkim pecivom, rogljički in piškotki. Še zmeraj pogosti so pa tudi manjši marketi z lokalno ponudbo sadja, zelenjave in tipičnih dobrot.
Občutek imam, da sem osebnostno zrastla v tem času. Pridobila sem na samozavesti in na občutku, da se lahko zanesem na sebe. Gotovo pa tudi na pogumu, saj sem se pogosto morala sama podati v nove izkušnje, kadar sem si kaj oz. kam želela. Ugotovila sem tudi, kako pomembni so mi socialni stiki, saj sem se na trenutke, ko še nisem imela prijateljev v Firencah, počutila tudi osamljeno. Kar me je prisililo, da sem se bolj odprla in da sem tudi zavestno iskala stike. Me je pa presenetilo, kako zelo mi je, kot osebi, ki je celo življenje več ali manj živela na vasi, ustrezalo življenje v mestu.
Nekje sem prebrala, da je užitek v potovanjih v tem, da lahko počnemo vsakdanje stvari na nov način, v drugem jeziku in imamo ob teh stvareh občutek zadovoljstva in dosežka. Erasmus praksa ali študij je priložnost, da to izkoristiš za daljši čas. Ko nisi samo turist v mestu za par dni, temveč imaš priložnost doživeti vsakdanje življenje nekje drugje. Jutranja vožnja z avtobusom na delo. Uspešno naročilo kave in rogljička. Drobni pogovori. Nakup v trgovini. Vse to je nekaj posebnega. In potem ko se vrneš, je vse to, vsaj za nekaj časa, nekaj posebnega tudi doma.
Anita Pukšič Koren
