In že je minilo tri mesece praktičnega izobraževanja na Malti. Ko se danes spominjam začetka bivanja, začetka dela v takrat meni popolnoma neznani državi, se lahko samo nasmejem. In s ponosom lahko povem, da mi je uspelo. Uspelo mi je ne samo to, da sem opravila prakso, ampak uspelo mi je tudi na osebnem področju. Izgubila sem strah, ki je bil prisoten na začetku novega načina življenja. Prav tako je izginil strah pred komuniciranjem v tujem jeziku, na kar sem še posebej ponosna. Čeprav ne znam tekoče govoriti angleško, lahko rečem, da znam govoriti, znam se znajti, pa čeprav sem se včasih pogovarjala kar rokami. Jaaa, tudi to se zgodi. Ta izkušnja mi je prinesla same pozitivne pridobitve v življenju. Priznam, da je bilo na začetku mojega potovanja zelo težko. Težko je bilo zapustiti svojo družino, svoje prijatelje, način in tempo življenja. Pa čeprav samo za tri mesece.
Jaaaa, sliši se malo, ampak prvi mesec življenja na Malti je zame bil najtežji. Najtežji v smislu, ker ne poznaš njihovega tempa življenja, ne poznaš njihovih prioritet, ne poznaš veliko ljudi, v podjetju se šele spoznavaš in navajaš na novo delovno okolje. To je bilo vsaj zame najtežje. Je pa res, da je popolnoma odvisno, kakšen tip človeka si, ali ti je vseeno ali pa ti ni. In jaz očitno spadam v tip človeka, ki mu ni vseeno. Menim, da je to popolnoma normalen odziv. Vsakdo, ki je imel možnost to prijetno izkušnjo doživeti, bi se strinjal z mano. In tako je minil prvi mesec dela in življenja na Malti. Počasi sem se vpeljala v njihov malteški način in tempo življenja. Navaditi sem se morala, da so ceste na Malti v katastrofalnem stanju, kar je dokazovalo dejstvo, da sem se v službo dobrih deset kilometrov vozila z avtobusom eno uro. Prav tako sem se morala navaditi, da so vozni redi avtobusov bolj za okras kot pa za dejanski prihod ali odhod avtobusov. V treh mesecih se ni niti enkrat zgodilo, da bi bil avtobus pravočasen. Ali je zamujal ali pa je bil prehiter. Jaaaa, velikokrat se mi je zgodilo, da sem tekla kot nora za avtobusom, da sem ga ujela. Maltežani so zelo prijazni ljudje, vsaj moja izkušnja z njimi je takšna. Brez problema in brez vsakega vprašanja ti bodo pomagali, če se izgubiš in če se ne znajdeš. So zelo zapriseženi kristjani. Imajo običaj, da vsak vikend na različnih krajih po državi poteka slavje v spomin in praznovanje nekega svetnika. Praznovanje poteka tako, da okrasijo ulice s trakovi rdeče ali modre barve, nakar sledi v nedeljo gromozansko veliki ognjemet.
Najbolj všeč mi je je bilo to, da sem lahko na vsakem koraku kupila sveže sadje in zelenjavo. Domačini so kar ob cestah na svojih malih tovornjakih prodajali vsak dan sveže pridelke s kmetij. Avokado, lubenice, paradižnik ipd. imajo drugačen okus, lahko bi dejala, da sončen okus, kot pri nas v Sloveniji. Ti izdelki so bili na Malti več kot odlični. Po mojem mnenju so Maltežani dobri kuharji in še boljši jedci, saj sem si, ko mi je čas dopuščal, privoščila kaj tradicionalnega. Pokusila sem njihovo malo drugače pripravljeno pico, ribe in po mnenju prijateljice je bil zajec po njihovem tradicionalnem receptu odlično pripravljen in okusen. Da ne omenjam slaščic. Ko bi vi vedeli, kako imajo Maltežani radi sladke dobrote. Skoraj na vsakem koraku si lahko pokusil in kupil tradicionalne slaščice. Z eno besedo – norooo. ;)
Da se vrnem malo v podjetje, kjer sem opravljala delo. Mentorica mi je na začetku opravljanja prakse dajala lažja dela, zdaj proti koncu prakse pa sem bila že odgovorna za manjši projekt, ki mi je več kot uspešno uspel. Na začetku dela sem arhivirala stare pogodbe, dogovore itd., naročevala sem pisarniški material, na prošnjo in željo mentorice sem ji pripravila veliko Excelovih razpredelnic, ki jih potrebuje pri opravljanju dela. Pozneje sem začela urejati in pripravljati celotne postopke za plače zaposlenih. Bila sem zelo vesela, da si je mentorica vzela čas in mi razložila davčni sistem v državi, saj sem samo na podlagi tega lahko razumela, kako je pri njih sestavljena plača, kako se obračunava in tako dalje. Med tem delom sem bila odgovorna za telefonske klice v podjetju in proti koncu opravljanja prakse sem bila odgovorna za manjši projekt. Dodeljena mi je bila naloga, da poiščem čim več različnih podjetij, trgovin ali restavracij, ki bi bile pripravljene zaposlenim v podjetju ponuditi kakršnokoli ugodnost. Projekta sem se lotila resno in temu primerni so bili tudi rezultati. V samo tednu dni mi je uspelo prepričati sedem različnih podjetij, ki so zaposlenim ponudila različne ugodnosti. Mentorica je bila zelo vesela in pozitivno presenečena, da mi je uspelo. Težko opišeš občutke, ki so me doleteli, ko je mentorica izrazila takšno veselje in ponos nad dobro opravljenim delom. In za te občutke se je splačalo preživeti tri mesece v meni tuji državi. Tako dokažeš, da si sposoben, da rad delaš in da si za dobro opravljeno delo nagrajen. Nagrajen si s pohvalo mentorice, s pohvalo direktorice pred vsemi zaposlenimi. In verjemite mi, teh občutkov se ne da opisati, preprosto jih morate sami občutiti. Zato pa nič ne skrbite, če boste pokazali interes in voljo do dela zunaj Slovenije, boste tudi vi občutili te nepopisne trenutke, ki sem jih bila deležna sama. Vsekakor vsakomur, ki ima priložnost oditi v tujino, toplo priporočam, da to priložnost izkoristi. Verjemite mi, nazaj se boste vrnili samozavestni in veliko »večji«, kot ste odšli. Pa srečno.
Avtorica: Alenka Gosnik
