»A journey of a 1000 miles begins with a single step. When you travel, you take a journey into yourself.«
Letalsko vozovnico za svoj odhod na Tenerife sem kupila tri mesece prej. Imela sem vse pripravljeno, vozovnico, kovčke, dokumente, malo strahu pred neznanim, vendar tistega realnega občutka, da odhajam sama nekam sredi morja med neznane ljudi, nisem imela. Nisem ga imela do trenutka, dokler mi niso dali ključa od sobe in sem ostala sama.Tisti trenutek sem sedla na posteljo, pogledala okoli sebe in ostala brez besed. Preplavili so me neznani občutki, srce mi je začelo hitreje biti, nasmeh in mravljinci pa so preplavili celo moje telo. Zakričala sem »Olaaa y soy aqui«, misleč, da sem sama. V tistem trenutku so se na mojih vratih pojavile tri zagorele punce od kanarskega sonca, v rokah pa so imele pijačo za dobrodošlico. Pritekle so v sobo, me objele in že smo govorile v štirih različnih jezikih ter se smejale na ves glas. Hitro smo razpakirale moje stvari ter si nadele sončna očala, oblekle kopalke in veselo odkorakale do plaže. Od tistega dneva naprej smo nerazdružljive.
Prve dni, ko sem bila prosta, sem imela čas, da spoznam malce okolico, najdem dobro kavarno in se spoznam z drugimi študenti, ki so sem prišli z istim namenom kot jaz. Ljudje tukaj znajo živeti. Znajo uživati, si vzeti čas zase in spiti dobro kavo, pivo ali kar rum, znajo se človeku toplo in pristno nasmejati, predvsem pa se zavedajo, da v življenju niso pomembne materialne stvari, ampak šteje samo tisto, kar imaš v srcu. In iz dneva v dan se bolj zaljubljam v ta kraj, v te ljudi, v to energijo. Ta otok si me je v celoti prilastil.
Svojega prvega dneva v velnesu se bom spominjala večno. Priznam, tega me je bilo malo strah. Delati z ljudmi, katerih jezika ne znaš najbolje govoriti, ko nisi najbolj prepričan, ali boš zmogel, predvsem pa, ali te bodo sprejeli? Ja, človeka malo stisne ... In tako je prišel ta dan. Oblekla sem se, nalila kavo v svojo čutarico, vzela dokumente in pot pod noge. Že po prve pol ure je strah izginil, saj so me tako toplo sprejeli, predvsem pa so spoštovali moje pomanjkljivo znanje jezika. Ker pa seveda živimo v modernem svetu tehnologije, smo za lažjo komunikacijo uporabili kar Google Translate. Ja, so zelo preprost narod, priznam. Prvi dan so mi razkazali SPA, pokazali sobe, kjer bom opravljala svojo prakso, razložili njihov način dela … Bila sem kot goba, ki je samo srkala informacije in želela vedeti vse.
»Ola mi amor, mi guapa chica, como estas? Kako si lepa danes, ta obleka ti res pristaja! Si se naspala? Danes imamo veliko dela, v pisarni te čaka seznam opravil in tretmajev in seveda kava.« Nasmejim se, srce mi začne peti, v mislih pa se zahvalim vsemu in vsem za takšno čudovito življenjsko izkušnjo, ki jo pridobivam. In že se odsmehljam do dnevnega reda opravil. Ja, tako se začne moj delovni dan prakse v SPA-ju, seveda najprej s toplim objemom in dvema poljuboma, na vsako lice enega. Bi si lahko zaželela lepši začetek dneva?
Delovni dnevi so se pričeli, resno delo je nastopilo: naprej pokazati, kaj znam, kaj vse me je Doba naučila, potem pa hop – delo s strankami. Spoznala sem, da v tem delu res neizmerno uživam, ko pa nekdo še tako trdno verjame vate in te podpira, potem veš, da si prišel na pravo pot. Zame ni lepšega občutka, kadar gre stranka zadovoljna iz SPA-ja in ko mi šefica nameni tisti pomežik, vedoč: »Guapa mia, zelo dobro si opravila!«
Želijo me naučiti vse, učijo me vse od začetka do konca. Ne držijo znanja samo zase, ampak vedo, da se znanje mora širiti, saj le tako lahko dosegamo več. Vsak teden imamo sestanek, kjer smo prisotni vsi, od maserjev, receptorjev, čistilk ... In se pogovorimo o problemih, izboljšavah, predlogih. Delajo v timu, vendar se ne občuti razlik med nami, saj se držimo petih pravil: spoštovanje, zaupanje, diskretnost, medsebojna pomoč in širjenje znanja.
To je le korak na poti do mojih sanj. Kaj vse mi je dala in kaj vse me bo še naučila ta izkušnja, ne morem opisati z besedami. Z dnem, ko sem se vpisala na Višjo šolo Doba, se je moje življenje začelo dogajati kot v pravljici. Prihajali so novi ljudje, novo znanje, novo upanje, nova energija, svetlejša prihodnost. Vse, ki imate kako priložnost, prosim, ZAGRABITE jo. Pojdite v svet, zajemite ga in ga občudujte. Srkajte znanje, iščite nove poti, spoznavajte nove ljudi, drznite si. Ne samo poslušati in brati zgodb ljudi, ustvarite svojo in dovolite, da vas svet spozna in bere. Ni mi žal niti za sekundo, ponovila bi to.
Tako kot pravi Jon Krakuer v mojem ljubem filmu Into the Wild: »When you want something in life, you just gotta reach out and grab it!« Pojdi, postani vladar svojega življenja, odpri oči, srce in dušo in ŽIVI.
Avtorica: Anja Žvirc
